RESNICA O TEM, KAKO SMO GRADILI IN IZGUBILI RIBIŠKI DOM TRATNA TER RIBOGOJNICO RAKITOVEC

Sep 11, 2019   //   by Sidnej   //   Razno  //  No Comments

Ker se v javnosti pojavljajo najrazličnejše dezinformacije s ciljem očrnitve Ribiške družine Voglajna in razvrednotenja njenega vlaganja ter dela številnih članov pri gradnji Ribiškega doma Tratna in Ribogojnice Rakitovec podajamo za javnost kronologijo dogodkov v zvezi z nastankom ter uničenjem obeh (nekoč ribiških) objektov, bralci pa naj si sami oblikujejo svojo resnico.

Ribiški dom Tratna

Splošna vodna skupnost Savinja – Sotla, Železarna Štore in Skupščina občine Šentjur pri Celju so leta 1969 pričeli razgovore ter leta 1970 sprejeli sklep o gradnji zadrževalnika vode na Voglajni. Na osnovi tega dogovora je Železarna Štore leta 1971 pričela z odkupom zemljišč, NIVO Celje pa leta 1972 z gradnjo pregrade Tratna. V te razgovore in aktivnosti pa se je neposredno vključila tudi Ribiška družina Voglajna.

Takratne vodstvo se je namreč zavedalo pomembnosti projekta za razvoj ribištva Voglajnskega ribiškega okoliša. Ideja o gradnji lastnega ribiškega doma je postala uresničljiva leta 1973, ko je Ribiška družina Voglajna s sklepom Delavskega sveta Železarne Štore pridobila v trajno uporabo, ob takrat že načrtovanem Slivniškem jezeru, odkupljeno domačijo s funkcionalnim zemljiščem. Avgusta 1974 je pričela z njeno celovito obnovo oziroma izgradnjo ribiškega doma. Ribiči (velik del njih tudi železarjev) so na gradnji doma in infrastrukturnih objektov ter urejanju okolja opravili več deset tisoč ur prostovoljnega dela ter dne 30. 03. 1978 predali družinski objekt svojemu namenu.

Sprva je bil ribiški dom namenjen izključno notranjim potrebam ribiške družine. Z naraščajočim turističnim ribolovom in obiskom individualnih ter skupinskih dnevnih in stacionarnih gostov pa je ribiški dom vse bolj prevzemal funkcijo gostinsko – turističnega objekta. Obisk je strmo naraščal in leta 1989 presegal 8.000 gostov. Ker ribiška družina ni bila registrirana za izvajanje gostinske dejavnosti, je dne 28. 02. 1990 objekt kot družabniški delež prenesla v takrat ustanovljeno družbo Ribištvo, turizem, gostinstvo Slivniško jezero (RTG). Ob tem prenosu so Ribiški družini Voglajna priznana vlaganja v gradnjo ribiškega doma in infrastrukture v višini 3.992.000.000 din, v kar pa ni bila vključena takratna vrednost zemljišč. Ob pričetku gradnje ribiškega doma namreč ni nihče poskrbel za knjižno-zemljiški prenos zemljišč iz železarne na ribiško družino. V tistih časih je namreč »vse bilo še naše«, o kakršnikoli privatizaciji pa se nam še sanjalo ni. Sicer pa je ribiška družina tesno sodelovala z družbo RTG pri urejanju okolja ribiškega doma, gradnji infrastrukture in organizaciji športnih, rekreativnih ter družabnih prireditev vse do 27. 03. 1997, ko je Železarna Štore svoj poslovni delež v družbi prodala Ivanu, Barbari ter Gregor Moser-ju. Ti so prevzeli vodenje družbe RTG in s tem tudi ribiškega doma, ki je kmalu po njihovem prevzemu zaprl vrata.

Zgrajena gostinska, turistična, ribogojska,… infrastruktura Slivniškega jezera je pričela propadati in je danes povsem uničena, družba RTG pa namesto da bi skrbela za skupno premoženje družbenikov izvaja pritiske za odstranitev Ribiške družine Voglajna iz območja jezera. Metode njihovih pritiskov so vsem poznane in verjetno se bodo še stopnjevale z edinim ciljem družbi pridobiti tudi pravico do ribiškega upravljanja Slivniškega jezera.

Ribogojnica Rakitovec

Naraščajoči članski in turistični ribolov na Slivniškem jezeru ter pogosti izlivi okolju nevarnih in škodljivih snovi s pogini rib v vseh vodah voglajnskega ribiškega okoliša so Ribiško družino Voglajna prisiljevali v stalne načrtovane ter nenačrtovane nakupe rib. Ob takratnih tržnih razmerah kroničnega pomanjkanja predvsem domorodnih vrst rib (podust, platnica, ščuka, smuč,…) in njihovih visokih cenah so bili ti nakupi pogosto finančno nedosegljivi. V cilju zmanjšanja vplivov zunanjih dejavnikov je dne 13. 05. 1982 pri ribiški družini imenovan projektni team za izgradnjo lastnih ribogojnih objektov. Ta je selektivno obdelal vse možne lokacije in se ob posvetovanju s strokovnimi sodelavci Ribnjačarstva Končanica odločil za Drobinski potok pred izlivom v Slivniško jezero. Izdelan je program fazne izgradnje, ki je bil kronološko realiziran, kot sledi:

  • Delavski svet Železarne Štore je na svoji redni seji dne 07. 03. 1983 sprejel sklep s katerim je na Ribiško družino Voglajna brezplačno prenesel vsa zemljišča na lokaciji načrtovane gradnje ribogojnice.

  • Leta 1984 je bil izdelan idejni tehnološki in gradbeni projekt ter pridobljena lokacijska dokumentacija, intenzivno pa so se iskali viri financiranja investicije.

  • V letu 1985 je NIVO Celje izdelal gradbeni projekt in pričela so se zemeljska pripravljalna dela na prestavitvi ter regulaciji izlivnega dela Drobinskega potoka.

  • Leta 1986 je pridobljena vsa predpisana upravna dokumentacija (vodnogospodarsko mnenje, sanitarno soglasje, požarno soglasje, lokacijsko dovoljenje, dovoljenje za pripravljalna dela,…). Nadaljevala so se dela na prestavitvi in erozijski zaščiti korita Drobinskega potoka.

  • Leta 1987 je ribiška družina zagotovila vir financiranja investicije v višini 60.000.000 din. Dne 16. 10. 1987 je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Pričela so se gradbena dela na izgradnji ribnikov in vodne infrastrukture.

  • Maja 1988 so bila zaključena vsa dela iz I. faze izgradnje ribogojnice Rakitovec. Ta je obsegala tri zemeljske ribnike v skupni izmeri 27.150 m2 z vso pripadajočo vodno, vzrejno in cestno infrastrukturo, sočasno pa so se intenzivno iskali viri financiranja II. faze – izgradnje ribnikov IV, V in VI s poslovnim objektom (valilnica, skladišče hrane,…).

Ribogojnica je bila leta 1988 predana namembni funkciji. Pristopilo se je k intenzivni vzreji krapa in linja, sočasno pa je aktiviran še eksperimentalni projekt umetne vzreje ogroženih domorodnih vrst rib ter rakov (platnica, mrena, podust, ščuka, jelševec). Rezultati so bili izredni in so bistveno prispevali k dvigu ter razširjenosti populacije ščuke in podusti ter ponovni naselitvi platnice in jelševca na povodju Voglajne, velik del vzrejenih rib pa je bil prodan tudi v druge ribiške okoliše Slovenije.

Ob ustanovitvi družbe Ribištvo, turizem, gostinstvo Slivniško jezero dne 28. 02. 1990 je ribogojnica Rakitovec ostala v lasti Ribiške družine Voglajna. Ta je sicer dala pisno ponudbo za uradni prenos vzrejnih objektov in s tem povečanja lastninskega deleža v družbi RTG, a Upravni odbor družbe te ponudbe ni sprejel, ker bi s tem ribiška družina postala večinski lastnik podjetja. Med člani Upravnega odbora je bilo prevladujoče mnenje skupne rabe objektov in s tem vzreje rib. Še predvsem, ker so bili nosilci ribogojstva člani ribiške družine in redno oziroma pogodbeno zaposleni delavci podjetja. Plod nadaljnjega večletnega uspešnega poslovnega sodelovanja Ribiške družine Voglajna in podjetja RTG ter družbenika NIVO je bila izgradnja ribnika IV, V in VI ter dvig neto vzrejnih površin ribogojnice Rakitovec na 37.650 m2, izgradnja vzrejno-ribolovnih ribnikov v Podčetrtku s površino 2.795 m2, razvoj vzrejne tehnologije in programa vzreje ogroženih ter zaščitenih domorodnih vrst rib. Za razvojne cilje slednjega je bil izdelan tudi gradbeni projekt ribnika VII s površino 20.000 m2 in projekt širitve ribogojstva na razpoložljive površine ob iztoku potoka Ločnice v Lipovcu s površino 70.000 m2. S slednjim bi, z razpoložljivimi kadri in njihovim znanjem, dvignili količinsko proizvodnjo rib za 250% ter uvedli vzrejo še drugih deficitarnih avtohtonih vrst rib (linj, smuč, bolen, jez,…).

S prodajo poslovnega deleža Železarne Štore in izstopom družbenika NIVO Celje v letih 1997 – 2000 pa je prišlo med novimi družbeniki Moser-ji ter Ribiško družino Voglajna do razhajanj. Ta so se zaostrila do te mere, da je vložena tožba za ugotovitev lastništva ribogojnice. S sodbo Okrožnega sodišča v Celju številka P 423/2007 od dne 26. 11. 2008 je bilo odločeno, da so zemljišča na katerih je zgrajena ribogojnica nesporno last družbe RTG. S tem pa so vsa vlaganja Ribiške družine Voglajna in dolgoletno brezplačno delo vrste njenih članov ter zunanjih sodelavcev na izgradnji ribogojnice ter vzreji rib prešla na družbo RTG. Odločitve sodišča ne moremo komentirati. Vsekakor pa je ribiški družini in vsem nam, ki smo ribogojnico gradili, storjena »v nebo vpijoča krivica«. In to zgolj zato, ker smo v tistih časih zaupali sistemu ter po pridobitvi zemljišč dne 07. 03. 1983 opustili (pozabili) njihov knjižno-zemljiški prenos na ribiško družino in kasneje zaradi nespoštovanja dogovorjenega, da se vrednost ribogojnice prepozna kot povečanje lastniškega deleža Ribiške družine Voglajna v družbi RTG.

Danes na nekoč najsodobnejšo toplovodno ribogojnico in uspešno vzrejo domorodnih vrst rib ter rakov spominjajo le opuščeni objekti s povsem uničeno vzrejno infrastrukturo.

Športni ribolov

Ribiška družina Voglajna je že ob polnjenju Slivniškega jezera z vodo pristopila k intenzivnemu vlaganju limnofilnih in oligoreofilnih vrst rib, dne 30. 03. 1978 pa ga je odprla za športni ribolov. Po verodostojnih pisnih virih (Evidence izvrševanja letnih načrtov gospodarjenja, zapisniki vlaganj,…) so v obdobju 1976 – 2016 povprečna letna vlaganja znašala 16.000 kos oziroma 4.370 kg rib. Aproksimativni izračun iz podatkov vložkov rib, njihove naravne reprodukcije, prirastka in statistike ulova izkazuje v jezeru prisotnost med 50 ter 60 tonami rib. To visoko številko so v dobrobit naravne javne dobrine skozi zgodovino umnega ribiškega upravljanja jezera s samo odrekanjem in neplačanim delom dosegli izključno člani Ribiška družina Voglajna. Rezultati tega dobrega preteklega gospodarjenja pa se danes obrestujejo v naraščajočem obisku domačih in tujih športnih ribičev, zato ni presenetljivo, da si je ribolovno pravico na jezeru zaželela tudi družba RTG. Vlada Republike Slovenije je z odločbo številka 34200-6/2008/55 dne 14. 10. 2008 za koncesionarja izvajanja ribiškega upravljanja v Voglajnskem ribiškem okolišu in s tem tudi na Slivniškem jezeru izbrala Ribiško družino Voglajna. Na osnovi tega sklepa je ribiška družina z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dne 14. 1. 2009 podpisala koncesijsko pogodbo številka 3420-158/2008/1 z veljavnostjo 30 let. Na ta akt pa se je pritožila družba RTG Slivniško jezero. Ta namreč smatra, da ima kot lastnica potopljenih zemljišč tudi prednostno pravico do trženja športnega ribolova. Pritožba je bila s sodbo Upravnega sodišča RS dne 20. 04. 2011 zavrnjena kot neutemeljena. Se pa s to odločitvijo ni sprijaznila družba RTG. Njen pritisk na ribiče se stopnjuje. Kako in v kakšnem obsegu je vsem znano ter se bo verjetno še stopnjeval do dneva, ko bo temu morala narediti konec pravna država.

 

Soupravljanje družbe RTG Slivniško jezero

Ribiška družina Voglajna je na papirjih še vedno manjšinski družbenik v podjetju RTG Slivniško jezero. Družbo vodi družina Moser, ki si je na predhodno opisan način pridobila večinsko pravico. Tako vodenje družbe poteka brez našega sodelovanja. Ne vemo, kaj se v družbi dogaja, pri vseh odločitvah smo izključeni, dnevno smo soočeni z lažmi našega slabega gospodarjenja. Vsi naši poskusi boljšega sodelovanja z družbo so propadli. Vodstvo družbe jih vztrajno zavrača in pri tem dopušča uničevanje dobrin, ki smo jih s svojim delom ter finančnimi sredstvi na Slivniškem jezeru ustvarili izključno ribiči. Radi bi nam vzeli še ribe in ribolov, pa tega ne bomo dovolili. Čas je že, da »pravica« končno spregleda.

 

Upravni odbor

Ribiške družine Voglajna

 

 

Tako smo ribiči v letih 1974 – 1978 gradili ribiški dom ter urejali njegovo okolico.

cl1

Ves gradbeni material smo morali iz pregrade prepeljati na čolnih in ga večkrat preložiti ter vgraditi z golimi rokami.

 

cl2

Ribiči smo bili arhitekti, projektanti in gradbeniki od kleti do strehe ribiškega doma.

 

Takšen ribiški dom smo leta 1990 prenesli v družbo RTG Slivniško jezero.

cl3

Pročelje ribiškega doma iz pomola.

 

cl4

Gostinski del ribiškega doma.

 

cl5

Ribiška gostinska soba.

 

cl6

Ribiška sejna soba.

 

Takšen je ribiški dom danes po uspešnem upravljanju družbe RTG Slivniško jezero.

cl7

Pročelje ribiškega doma.

 

cl8

Gostinski del ribiškega doma.

 

cl9

Tu se je nekoč pripravljala hrana za ribiče in druge goste ribiškega doma.

 

cl10

Ribiče in turiste so zamenjali najrazličnejši odpadki.

 

cl11

Nekoč je bil tukaj prostor za ribiče in domačine Tratne.

 

cl12

Tudi mogočnega drevoreda vrb žalujk ni več.

 

Takšna je bila Ribogojnica Rakitovec, ko smo jo gradili in zgradili. 

cl13

cl14

 

In takšna je sedaj.

cl15

cl16

cl17